Dragocenost sprejemanja lastne ranljivosti

ranljivostBiti močan, uspešen, pripravljen na vse situacije v življenju, ne izražati svojih čustev, skrbeti za svoj videz so visoko postavljeni standardi trenutne družbe do posameznika. Vabijo nas, da se jim čim bolj približamo, da ustrezamo in s tem dobimo občutek sprejetosti, varnosti, pripadnosti v družini, družbi, kar je naša osnovna potreba, da preživimo v odnosih. Trudimo se, da ustvarjamo vtis, ki ga od nas pričakujejo drugi, kar pa ni nujno v skladu z našim počutjem, na primer ustvarjamo vtis, da je vse v redu, četudi smo močno prizadeti, žalujemo ali skrbimo za vse okrog nas, četudi sami potrebujemo počitek. Za to lahko porabimo veliko življenjske energije, obenem pa imamo lahko občutek, da nikoli ni dovolj in da vedno bolj izgubljamo stik s seboj, s pravim bistvom sebe. Biti zmotljivi, poraženi, izražati čustva, izstopati s svojim mišljenjem, drugačnim življenjskim slogom v nas prebuja občutek, da je z nami nekaj narobe in je v trenutni kulturi pogosto izraz šibkosti.

Realnost je, da živimo življenje, ki je ranljivo: ranljivi smo ob bolezni, staranju, izgubi bližnjega, zavrnitvi, finančnih težavah, medosebnih sporih, ljubezenskih težavah; in ko smo ranljivi se znotraj sebe srečamo z občutki strahu, negotovostjo, jezo, razočaranjem, dvomi, nemočjo, žalostjo, sramom, krivdo. Tedaj je pomembno, da smo do svojega notranjega doživljanja odprti, sprejemajoči in da se z občutki ljubeče in neobsojajoče do sebe soočimo.

Vsi smo že doživeli, da smo izrazili svojo ranljivost, pa je bila ta preslišana, zasmehovana, zlorabljena in se iz tega naučili, da je bolje, da se zaščitimo tako, da svojo ranljivost skrijemo in si je ne dovolimo čutiti. Tako občutke jeze, žalosti, razočaranja prekrijemo s prezaposlenostjo, družabnimi omrežji, popolno kontrolo sebe in okolja okrog nas, tabletami, umikom od sebe in iz odnosov, skrbjo za druge in drugimi nam neprijetnimi občutki.

Zaščita je normalna in naravna potreba, vsi jo kdaj pa kdaj potrebujemo, ko pa le-ta postane navada in ne izbira, močno vpliva na doživljanje sebe in sveta okrog nas. Obramba pred neprijetnimi občutki prinaša le zidove za katerimi ti občutki še vedno živijo in se v določenih situacijah vedno znova prebujajo, torej bistva problema v resnici nismo rešili, ampak še vedno živi v nas. Pomembno se je tudi zavedati, da ne moremo selektivno izbirati pred katerimi čustvi se želimo zaščititi in ko se ščitimo pred neprijetnimi, bolečimi čustvi, blokiramo tudi spontanost, kreativnost, srečo, veselje, upanje. Pretirano varovanje naše ranljivosti vodi v nepovezanost s seboj in s svojo okolico ter prinaša občutke osamljenosti globoko v našem jedru.

Raziskava na temo ranljivosti je namreč pokazala, da ljudje, ki si dovolijo čutiti svojo ranljivost, se počutijo bistveno bolj povezani s seboj in svetom. Pot ni lahka, vendar jim omogoča globlji stik s seboj in posledično v odnosih, zato je to prava izbira za živeti bolj polno življenje. Dovolili so si opustiti idealno podobo o sebi in se sprejeli s svojimi napakami, da so to kar so in so v tem lepi. Do sebe so razvili sočutje in posledično tudi do drugih. Počutijo se bolj ljubljene in povezane z drugimi, so bistveno bolj zadovoljni, srečni, čutijo več notranje moči in dovoljenje za razvoj lastnih potencialov.

Kako se lahko približamo sebi in svoji ranljivosti?

Zavedajmo se, da smo v svojem bistvu vsi ranljivi. Vse nas je kdaj strah se izraziti, biti to kar smo, tvegati v odnosih. Povečajmo pozornost do sebe, za trenutek si dovolimo ustaviti in se vprašajmo:
Kako mi je s svojo ranljivostjo? Si dovolim ustaviti in začutiti svoje notranje doživljanje? Sem do svojih občutkov lahko odprt-a in sprejemajoč-a ali jih utišam z delom ali drugimi obveznostmi? Vem s kom sem lahko ranljiv-a in pred kom je pomembno, da se zaščitim? Na kakšen način se zaščitim? Je moja zaščita navada ali izbira?

Ne obsojajmo se za to kar čutimo. Imejmo dovoljenje biti človek, čutiti žalost ob izgubi, spoštujmo strah in preverimo kaj se v resnici skriva za njim, jemljimo resno svojo jezo in bodimo odprti za njeno sporočilo, dovolimo si veselje in radost.

Odkrivati in spoznavati svojo ranljivost je velik korak, zato se ne obsojajmo, če ne zmoremo sami in si poiščimo ustrezno strokovno pomoč, ki nam bo pomagala spoznati lastne strahove, pa tudi naše moči, ki nas čakajo v našem jedru sebe.

Biti v stiku s svojo ranljivostjo je v današnji družbi velik izziv, ampak na dolgi rok prinaša bistveno več življenjske moči za soočanje s stresnimi situacijami, ki nam jih prinaša življenje.

Prispevek je bil objavljen na MedOverNet, julija 2017.

Telo in stres

http://www.sabina-psihoterapija.si/Stres je izjemno pomemben obrambni mehanizem našega telesa, ki je skozi zgodovino človeku omogočal preživetje. Njegova naloga je, da prepozna nevarnost v okolju in s pomočjo biokemične reakcije aktivira telo, da se obvaruje pred njo. Ključna reakcija za preživetje v preteklosti je danes postala prepogosto uporabljena, saj telo zaznava občutke ogroženosti tudi, ko jih v okolju ni. Prekomerno izločanje stresnih hormonov pa je škodljivo za delovanje našega telesa in vpliva na zdravje, doživljanje sebe, psihično počutje in medosebne odnose.

Kaj je za vsakega izmed nas stresno in kako se na stres odziva je popolnoma individualno, odvisno od številnih dejavnikov.

Ravnanja s stresom se učimo od prvega dne našega življenja. Dojenček doživlja stres na primer ob občutku lakote v želodcu, odsotnosti mame, ko potrebuje, da ga nahrani, pomiri in že v teh situacijah oblikujemo občutek o sebi in o načinu ravnanja s stresom. Učenje poteka na nezavedni ravni, preko izkušnje:

O zdravem učenju ravnanja v stresnih situacijah govorimo tedaj, ko je izziv za posameznika in njegove zmožnosti ravno dovolj velik, da lahko z njim zdrži. Na primer: Otrok začuti bolečino v trebuhu, ki nakazuje lakoto;  to v njem prebudi neugodje. Telo zazna neugodje in se aktivira tako, da se odzove z jokom.  Mama pride čez nekaj trenutkov, otroka nahrani in ga potolaži. Otrokova potreba po hrani je zadovoljena, zato se pomiri. 

Telo je zaznalo neugodje, kot znak, da je potrebno izvesti določeno akcijo  za umiritev neugodja in otrok je zajokal. Mama se je odzvala na otrokovo potrebo in ga s tem pomirila. Tovrstna reakcija je osnovna reakcija kako nam stres pomaga pri razreševanju izzivov, ki nam jih prinaša življenje in jih lahko začutimo znotraj sebe ali iz okolja. Sprva potrebujemo pomoč zunanje odrasle osebe, ki nas vzpodbudi, podpira pri izvedbi  in nato tudi pomaga pri notranji umiritvi. Tovrsten način ponotranjimo in ga postopoma začnemo sami uporabljati ter nadgrajevati, kar nam je pomemben pripomoček pri učenju ravnanja s stresom.

V kolikor pa je za nas situacija preveč stresna in nas preplavijo čustva s katerimi ne zmoremo, se naše telo v želji po preživetju aktivira v skrajne zmožnosti delovanja. Na primer: Otrok začuti bolečino v trebuhu, ki nakazuje lakoto, kar čuti kot neugodje. Telo zazna to nelagodje in aktivira telo tako, da otrok zajoka. Če  se mama kar nekaj časa ne odzove na njegov jok, se njegovo nelagodje stopnjuje, v telesu ga preplavljajo občutke ogroženosti, nemoči, saj si ne zmore sam pomagati. Zaradi teh občutkov se telo še bolj aktivira v  skrajno obliko akcije in sicer BOJ/BEG, kar se izraža preko še intenzivnejšega jokanja. Če  mame še vedno ni, otrokovo telo zazna, da akcija ni dobra rešitev, zato telo potisne v še bolj skrajno delovanje in sicer v stanje ZAMRZNITVE, kjer otrok postane otopel, apatičen, svojega telesa in nelagodja v sebi ne čuti več. Telo se zaradi skrajnega delovanja ne zmore pomiriti, zato se ta izkušnja v telesu ne zaključi, ostane v nas zaklenjena in se vedno znova aktivira, ko nekaj v nas ali okolici spominja na ta dogodek. Ta reakcija je biokemična, instinktivna, nezavedna in tu ni prostora za razmišljanje.

Tovrstna reakcija je z nami od prvega trenutka našega življenja in dojenček ima sprva na voljo le te osnovne obrambne drže boj/beg ali zamrznitev. Večkrat kot se je v zgodnjem obdobju življenja pojavila potreba po uporabi te reakcije, bolj se ta vzorec ravnanja v stresnih situacijah utrdi. Telo in možgani sprejmejo ta način kot osnovni način spoprijemanja s stresom, kar vpliva na slabše razvito odpornost na stresne situacije tudi kasneje v življenju.

Ta reakcija telesa je sicer v določenih situacijah ključna za naše preživetje, na primer ko gremo čez cesto in zagledamo avto, ki drvi proti nam – instinktivno, brez razmišljanja bomo skočili iz ceste in se tako obvarovali pred nevarnostjo.  Problematično postane, ko naše telo zaznava nevarnost in nas nanjo odzove, ko v okolju ni dejanske nevarnosti, ampak je ta občutek nevarnosti povezan z občutkom ogroženosti iz preteklosti. Občutki nemoči, ogroženosti, ujetosti se aktivirajo kot posledica nezaključene skrajno stresne, travmatske  izkušnje iz preteklosti.

Na primer: Ob misli na odplačevanje kredita se v nas lahko prebudi misel: »A bom zmogel-a?«.  Ob tej misli začutimo močan občutek strahu in tesnobe.  Če nas ti občutki  nezavedno spominjajo  na občutke strahu, ogroženosti iz preteklosti, bo telo te občutke zaznalo kot izjemno nevarne  in v želji po zaščiti pred nevarnostjo aktiviralo preživetveno reakcijo  boj/beg ali zamrznitev. Občutek BOJA v telesu občutimo kot veliko napetost v telesu, občutek, da smo na preži in začnemo panično iskati rešitve. BEG lahko občutimo tako, da se umaknemo iz situacije in jo poskušamo čim prej pozabiti. ZAMRZNITEV pa občutimo tako, da postanemo otopeli, apatični  in tako telo doseže, da v sebi ne čutimo več pretečih občutkov. Način rešitve telo izbere glede na pretekle izkušnje. Koliko zaznamo naše telo in kako poskrbimo, da se sprosti, umiri,  je odvisno od nas.

Tovrstna reakcija se lahko aktivira večkrat dnevno, na primer ob hitenju iz službe, pred pomembnim sestankom, v prepiru z ženo, ob plačevanju kredita, nestabilnosti službe, kar pomeni, da se naše telo večkrat dnevno v sebi sooča z življenjsko ogrožajočo situacijo. Mi jo lahko doživljamo kot del nas, nekaj normalnega ali  imamo lahko celo občutek, da v njej bolje delujemo, vendar pa  na dolgi rok močno vpliva na delovanje telesa.

Prekomerna uporaba skrajnih oblik odziva telesa na stresne situacije (boj/beg ali zamrznitev)  na dolgi rok v nas pušča posledice:

V kolikor se naše telo odziva na zunanji ali notranji občutek ogroženosti s prekomerno uporabo reakcije BOJ/BEG potem se lahko začnemo soočati z: anksioznostjo, paniko, hiperaktivnostjo, pretirano vzdraženostjo, nesposobnostjo sprostitve, notranjim nemirom, pretirano pazljivostjo, preplavljanjem čustev, nespečnostjo, kroničnimi bolečinami,  prebavnimi  težavami, izbruhi besa/sovraštva, ipd.

V kolikor se naše telo odziva na zunanji ali notranji občutek ogroženosti s prekomerno uporabo reakcije ZAMRZNITVE potem se lahko začnemo soočati z občutki praznine, otopelosti, izčrpanosti, kronične utrujenosti, zmedenosti, nepovezanosti s seboj in svetom,  depresijo, disociacijo, nizkim krvnim tlakom,občutkom manjvrednosti, prebavnimi težavami, ipd.

Učenje ravnanje s stresom ni nikoli zaključeno

Z aktivnim pristopom do sebe lahko pomagamo našemu telesu, da se razbremeni, sprosti in ponovno vzpostavi notranje ravnovesje.

Pomagamo si lahko z zavestnim prepoznavanjem notranjega doživljanja. Bodimo odprti za doživljanje sebe v stresnih situacijah, in sicer: Katere zunanje dogodke doživljamo kot stresne, nevarne? Katere misli se ob tem pojavijo in jih doživimo kot stresne? Katere občutke v nas prebujajo? Kako se na to odziva naše telo?

Telesu lahko pomagamo, da se umiri z dihanjem, z različnimi oblikami gibanja, umetnostjo; lastno zavedanje sebe pa lahko povečamo s čuječnostjo, meditacijo. V kolikor zaznamo, da ne zmoremo sami, je modro poiskati telesno orientirano strokovno pomoč, ki nam bo pomagala pri predelavi in razbremenitvi preteklih preživetvenih reakcij, ki so shranjene v telesu ter pri učenju ravnanja s seboj v stresnih situacijah.

 

 

Travma

traumaTravma je čustveno intenziven dogodek, ki presega naše sposobnosti spoprijemanja z njim. Ob dogodku občutimo ogrožajoča se čustva strahu, nemoči, groze in izgube kontrole. Občutek varnosti je porušen. Čustva so tako zelo intenzivna in preplavljajoča, da jih ne zmoremo predelati, zato jih iz potrebe po preživetju, potisnemo v podzavest in zamrznemo v določenih delih možganov, z vsem kar smo takrat doživeli. To nam sicer omogoča nadaljevanje življenja, vendar pa nezavedno vpliva na celotno naše delovanje in se lahko izraža preko različnih telesnih in psihičnih simptomov. Le-ti se lahko pojavijo takoj ali pa leta po dogodku. Nepredelana travma vpliva na naše zdravje, odnos do sebe, na medosebne odnose, poklicno uspešnost, sposobnost razvoja lastnih potencialov in na splošno kvaliteto življenja.

Travmo lahko doživimo kot:

  • Akutno travmo: neposredno doživimo zlorabo, zanemarjanje, nasilje, vojno, telesni napad, naravno katastrofo, prometno nesrečo, nenadno izgubo, zdravstveni poseg, soočanje z diagnozo življenjsko nevarne bolezni.
  • Travmatizirani smo lahko kot opazovalci nasilnih dejanj, smrti ali težkih poškodb druge osebe, na primer brat nemočno opazuje kako oče pretepa starejšega brata.
  • Sekundarno travmatizacijo: v kolikor oseba po dogodku ostane sama s svojim doživljanjem, torej nima čustvene podpore, kjer bi dogodek lahko predelala in ga vključila v življenje, se zgodi sekundarna travmatizacija.
  • Kumulativna travma je posledica številnih mikro in mini travmatičnih dogodkih, ki se kot kapljice nabirajo in vplivajo na posameznikovo doživljanje sebe. Posameznikom z izkušnjo kumulativne travme je skupno, da izgubijo zaupanje vase, v druge in v življenje, zakoreninjen je občutek sramu in neustreznosti, prevzemajo preveliko odgovornost za druge, so intenzivno pozorni na znake zavrnitve, izogibajo se intimnosti, prisotni so občutki nezadovoljstva, praznine, izolacije in osamljenosti.
  • Transgeneracijska travma je nepredelana družinska travma, ki je posledica hudega  trpljenja v preteklosti (vojne, naravne katastrofe, lakota…). Vpliva na delovanje celotnega našega telesa in možganov. Najnovejše raziskave kažejo, da se kemične spremembe, ki so posledice nepredelane travme prenašajo preko DNK zapisa, ki je nosilec genetskih informacij o posamezniku in ne le nezavedno preko vzgoje. Prenaša se skozi več generacij in se različno izraža skozi naša življenja (bodimo pozorni na bolezni, težave, ponavljajoče vzorce vedenja, ki se pojavljajo v širši družini, lahko samo v ženskem ali moškem delu družine).

Posledice nepredelane travme

Posledice so odvisne od vrste, intenzitete in trajanja dogodka, lastnosti osebe, ki je doživela ali je bila priča dogodku, čustvene podpore, ki jo je ta oseba imela ob dogodku ter odprtosti družbe za dejanje in omogočanje podpore posamezniku preko različnih programov.

  • Podoživljanje travmatskega doživetja: intenzivni, vsiljivi spomini in slike, sanje, nočne more, kompulzivno izpostavljanje situacijam, ki spominjajo na travmatski dogodek, intenzivne čustvene in telesne reakcije, ki spominjajo na dogodek;
  • Izogibanje vsega, kar spominja na dogodek: mislim, čustvom, telesnim senzacijam, krajem, situacijam, zmanjšan interes za običajne aktivnosti, opuščanje dejavnosti, vlog;
  • Spremembe delovanja centralnega živčnega sistema: pretirana previdnost-ves čas na preži, mišična napetost, motnje spanja, motnje koncentracije, šibkost, izčrpanost, zmanjšana kontrola impulzov, ki se izraža z razdražljivostjo in izbruhi jeze;
  • Spremembe v čustvovanju: velika čustvena nihanja, preplavljanje čustev, občutki tesnobe, strahu, negotovosti, panike, čustvena otopelost, občutki osamljenosti in izgubljenosti. Težave pri zaznavanju telesnih senzacij, čustev, potreb pri sebi in drugih in s tem nezmožnost nezadovoljevanja le-teh.

Zdravljenje

Zdravljenje travme poteka postopoma, v ritmu, ki ga posameznik zmore in glede na njegove trenutne zmožnosti. V varnem in spoštljivem terapevtskem odnosu se soočimo z nam bolečo travmatsko izkušnjo in z vsem kar smo globoko zakopali, da nebi več čutili.  Ob tem spoznamo globine posledic travme:  kako je travma vplivala na naše telesno zdravje, doživljanje sebe, naša prepričanja o sebi, kaj vse smo naredili iz zvestobe do dogodka-ov, kako je le-ta vplivala na naše odločitve.

Zdravljenje prinaša večjo notranjo povezanost in učenje skrbi zase in za svoje potrebe, vzpostavitev zaupanja vase, v sočloveka, v svoje sposobnosti, občutek lastne vrednosti in notranje varnosti.Ob predelavi dogodka, le-ta postane del našega življenja in nas več ne moti. Z osvoboditvijo globoko zakopanih občutkov, telesnih senzacij, sprostimo tudi energijo, ki nam omogoča kreativnost in razvoj lastnih potencialov.

Proces zdravljenja potrebuje svoj čas ter zahteva od nas veliko potrpežljivosti in ljubezni do sebe, vendar je vreden za naše nadaljnje  življenje.

Več o travmi in zdravljenju travme v razdelku Publikacije.

Depresija


Depresija je pogosta čustvena motnja
, ki se pri vsakem posamezniku izraža na svojstven način in globoko poseže v posameznikovo  kvaliteto življenja in življenja bližnjih. Prisotna je v vseh življenjskih obdobjih, tako pri ženskah kot pri moških. Zmotno je razmišljanje, da depresija napade le slabotne in nemočne ter da bo sama po sebi minila. Depresija je ozdravljiva bolezen, ki potrebuje zdravljenje.

Še vedno ni popolnoma znano zakaj ob enakih sprožilnih dejavnikih nekdo zboli za depresijo, drugi pa ne. Številne študije potrjujejo, da  gre za prepletanje različnih dejavnikov: prirojene in pridobljene osebnostne lastnosti, stresni dogodki,  kot so zdravstvene težave (kronične bolezni), težave v medosebnih, družinskih odnosih, izgube (službe, smrt v družini, upokojitev, ipd), neprijetni dogodki, ki spremenijo našo življenjsko utirjenost. Za bolj ranljive za bolezen veljajo posamezniki, ki ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti, se čutijo nevredne,  imajo težave z izražanjem čustev,  v odnosu do sebe so zelo kritični, drugim dajejo prednost, prežeti so s pesimističnim pogledom na svet. Brezposelnost, osamljenost, nezdravljenje, zloraba alkohola ali drog pa pomembno prispevajo k  vzdrževanju depresije.

Simptomi se pojavljajo postopoma in se izražajo pri vsakem posamezniku drugače. Vplivajo na posameznika  v celoti:  na vedenje, mišljenje, čustvovanje in  delovanje telesa.

Najpogosteje izraženi simptomi:

  • bolečine po telesu, stiskanje v prsih, dušenje, mravljinci, utrujenost, pomanjkanje energije, izguba telesne teže ali pretirana ješčost;
  • dolgotrajna žalost, otopelost, napetost, tesnoba, razdražljivost, črnogledost, brezup, občutki praznine, osamljenosti, krivde, nemoči, brezvrednosti;
  • umik v samoto, jok, poležavanje, opuščanje aktivnosti, slaba skrb zase, nespečnost, upad želje po spolnosti, težave s spominom in koncentracijo.

Mnogi z izkušnjo depresije povedo, da je bila to njihova najbolj boleča življenjska izkušnja, s katero so se soočili, zato je pomembno, da si čim prej priznamo spremembe, ki jih zaznamo  in si poiščemo ustrezno strokovno pomoč.

Zdravljenje

Obstajajo različne oblike zdravljenja in sicer z zdravili-antidepresivi, psihoterapijo in metodami samopomoči.  Najbolj uspešen način zdravljenja je ravno kombinacija zdravljenja z zdravili in vključitev v psihoterapevtski proces. Zdravila vplivajo na biološke procese v možganih. Pri jemanju zdravil je pomembna vztrajnost, saj le-ti potrebujejo  od tri do šest  tednov, da zaznamo učinke, ki se najpogosteje prvi pokažejo kot izboljšanje spanja in apetita. Pomembno je omeniti, da zdravila omilijo simptome, vendar niso dolgotrajna rešitev, saj ne odpravijo vzrokov  zaradi katerih se je bolezen pojavila. Psihoterapija je pomembna pri prepoznavanju vzrokov, ki so pripomogli k nastanku in vzdrževanju depresije ter predelavi le-teh in je pomembna podpora v procesu zdravljenja.