Ohranjanje sočutnega odnosa v službi pomoči ranljivemu posamezniku

sočuten odnosV poklicih, kjer je posameznik odvisen od naše pomoči, je izredno pomembna skrb zase tako na poklicnem kot na osebnem področju, saj le tako lahko ohranjamo sočuten odnos tako do sebe kot do ranljivega posameznika. S povečanjem zahtevnosti, dodatnimi odgovornostmi in obremenitvami na delovnem mestu, lahko zanemarimo pomen odnosa tako do sebe kot do tistega, ki je odvisen od naše pomoči. Le-to lahko pomembno prispeva k razvoju izgorelosti na delovnem mestu, ki vpliva na vsa področja našega življenje.
Seminar omogoča ozaveščanje lastnih vzorcih mišljenja, čustvovanja in delovanja, ki so vam v pomoč in o vzorcih, ki vam jemljejo energijo ter o konstruktivnem pristopu k stresnim situacijam.

Celosten pristop k vedenjskim in čustvenim težavam odraslih po pridobljeni možganski poškodbi in delo s svojci

celosten pristop k ved. in čustvSoočanje z življenjem po poškodbi prinaša številne stiske, na katere se posameznik različno odziva. Vedenjske in čustvene težave so ene izmed številnih posledic po travmatski možganski poškodbi, ki se pojavljajo v različnih oblikah ter bolj ali manj intenzivno skozi celoten proces rehabilitacije. Pogosto se stopnjujejo z leti, ko se posameznik sooča s poškodbo in njenimi posledicami. Omenjene težave lahko povzročajo stres, neprijetne občutke in socialno izolacijo posameznika in njegove družine, poslabšujejo družinske odnose ter onemogočajo napredek.

V želji zagotoviti posamezniku po možganski poškodbi primerno podporo, ki mu bo omogočila kvalitetno rehabilitacijo, želim deliti svoje dolgoletne izkušnje tako s strokovnimi delavci kot s poškodovanimi in njihovimi svojci.

Razumevanje vzrokov in celosten pristop k tovrstnim težavam omogočajo primerno obravnavo, ki je bistvena za ponovno vključevanje v okolje.

Čustveno doživljanje otroka v stiski

Čustveno dož. otroka v stiskiZgodnja navezanost med otrokom in pomembnim drugim (starši/nadomestni starši) je ključna za oblikovanje osnovnih prepričanj o sebi, drugih, za kasnejše odnose v življenju in za soočanje s stresom. Ob brezpogojni ljubezni otroka in z razumevanjem njegovih potreb ter s prepoznavanjem lastnih vzorcev vedenja lahko pomembno prispevamo k otrokovemu zdravemu razvoju ter k lažjemu soočanju s stiskami, s katerimi se otrok srečuje skozi svoj razvoj. Na tak način postane stiska izziv za razvoj.

Seminar je namenjen staršem, vzgojiteljem, učiteljem in drugim strokovnim delavcem, ki želite bolj razumeti otrokov svet, spoznati ozadje lastnih občutkov in reakcij ter razmišljati kako reagirati, da ohranimo sočutje tako do otroka kot do sebe.
Seminar izvajam v obliki enkratnega predavanja in/ali poglobljenega dela  v obliki delavnic, ki vsebujejo teoretično in izkustveno učenje.

Žalovanje

ŽALOVANJEŽalovanje je  oseben,  čustven  odgovor posameznika na izgubo in lahko vpliva na vse vidike našega življenja. Proces žalovanja je običajno zelo boleč, odvisen od naše osebnosti, sposobnosti  soočanja s stresom, življenjskih  izkušenj, narave  izgube, socialne podpore.

Poleg žalovanja ob izgubi/smrti ljubljene osebe, ki velja za enega bolj stresnih dogodkov v življenju,  pa lahko žalujemo tudi ob izgubi nam pomembne službe, upokojitvi, izgubi zdravja, izgubi  varnosti ob izkušnji  travmatičnega dogodka,  bolezni bližnjega, ločitvi, izgubi doma,  finančne stabilnosti, smrti hišnega ljubljenčka, itd.

Skozi proces žalovanja lahko doživljamo različne občutke, čustva, različnih intenzitet:  šok, žalost, krivda, jeza, nemoč, strah, tesnoba, občutke nesigurnosti, praznine…, ki se med seboj prepletajo. Pojavljajo se lahko tudi  fizični simptomi, kot so:  utrujenost, nespečnost, izguba ali povečanje teže, slabost, slabša imunska odpornost, itd.  Lahko se začnemo umikati od bližnjih, prijateljev, težko opravljamo dnevne obveznosti, sprašujemo se o svojih vrednotah, življenju, kar je v določenem obdobju žalovanja normalna reakcija na hud stresen dogodek.

Na proces žalovanja lahko gledamo tudi kot na valovanje,  polno vzponov in padcev. Na začetku so le-ti lahko globlji, daljši, sčasoma zmanjšajo svojo intenziteto in dolžino ter čez čas izginejo.

Pri tem je pomembno zavedanje, da ne obstajajo pravilni ali napačni odzivi oz. pravilen ali napačen proces žalovanja, obstajajo pa zdravi načini soočanja z bolečino ob izgubi, ki pomagajo,  da sčasoma bolečina izzveni in nam dovoljuje, da gremo z novimi spoznanji naprej.

V procesu žalovanja je pomembno, da nismo sami, da smo z ljudmi, ki so nam blizu in nas razumejo, da se soočimo z bolečino, s čustvi,  si vzamemo čas zase in svoje potrebe, skrbimo za svoje fizično zdravje,  se organiziramo ob nam stresnih dogodkih. Potrebujemo čas,  da se soočimo z izgubo, jo predelamo, se nanjo prilagodimo in postopoma ponovno zaživimo.

V kolikor pa zaznavamo, da je bolečina tako močna, da nam onemogoča nadaljnje življenje, ne zmoremo dnevnih aktivnosti,  imamo občutek, da ni več vredno živeti, se čutimo krivi za izgubo, se že tedne umikamo iz socialnih stikov in imamo občutek, da  vse skupaj traja predolgo, da ne zmoremo sami, je pomembno, da si poiščemo strokovno pomoč.

V nadaljevanju sledi nekaj zmotnih  prepričanj  o žalovanju:

  • Če bom bolečino ignoriral-a, bo prej izginila.

Ignoriranje bolečine bo na dolgi rok prinesla slabše posledice.  Za pravo zdravljenje je pomembno, da se soočimo z bolečino in jo predelamo.

  • Pomembno je, da ostanem močan,  ko se soočim z izgubo.

Čutiti žalost, strah, samoto je normalna reakcija po izgubi. Jokanje ne pomeni, da smo slabiči. Pomembno je, da s svojimi bližnjimi delimo svoje občutke, saj  je lahko v pomoč vam in družini.

  • Če ne jokaš, pomeni, da ti ni hudo.

Jokanje je normalen odziv na žalost, ni pa edini. Lahko doživljamo različne občutke ob bolečini in jih tudi različno izražamo.

  • Žalovanje naj bi trajalo leto dni.

Ne obstaja pravi ali nepravi način žalovanja.  Dolžina žalovanja je odvisna od več dejavnikov – osebnosti posameznika, narave izgube, sposobnostim posameznika za soočanje s stresnimi situacijami….

Panična motnja

PANIČNA MOTNJANapad panike je epizoda intenzivnega strahu ali neugodja, tekom katerega so lahko prisotni številni simptomi in sicer povečan srčni utrip, znojenje, tresenje, občutek nezmožnosti dihanja, občutek stiskanja v prsih, slabost v želodcu, omotica, mravljinci po telesu, lahko je prisoten tudi strah »ali bom znorel, umrl«. Prvi napad je običajno nenaden in se lahko pojavi pred ali med povečanim vznemirjenjem, po fizični bolezni ali po hudemu življenjskemu stresu.

Določeno obdobje pred prvim napadom panike je posameznik lahko napet, doživlja nedoločen strah. Pogostost in intenziteta napadov je lahko zelo različna. Po napadu je običajno prisoten strah pred neznanim in pred ponovitvijo napada, ki lahko vpliva k izogibanju različnih aktivnosti. Pomembno je, da ob simptomih paničnega napada poiščete strokovno pomoč, saj se lahko le-ti brez ustrezne pomoči stopnjujejo.

Izgorelost

IZGORELOSTIzraz izgorelost je bil sprva vezan predvsem na obremenitve v delovnem okolju, danes pa se pojavlja v vseh segmentih posameznikovega življenja in pomeni pretirano daljše samoizčrpavanje, ki privede do psihološkega zloma.

Izgorelost je proces, ki se razvija več let in se odraža na vseh nivojih posameznikovega delovanja:

  • telesni: bolečine v telesu, glavoboli, motnje spanja, težave na področju spolnosti, povišan krvni tlak, motnje prebavnega trakta, utrujenost, ki ne mine po počitku, pomanjkanje energije, porušeno delovanje imunskega sistema, upad ali prekomerno povečanje teže;
  • čustveni: tesnoba, panični napadi, pobitost, žalost, krivda, razdražljivost, napadi besa, otopelost, občutki brezsmiselnosti, pomanjkanje zadovoljstva, izguba smisla za humor;
  • kognitivni: motnje koncentracije in posledično motnje kratkoročnega spomina, upad motivacije za delo, nezmožnost odločanja, zmanjšana iniciativnost, zmanjšana zmožnost načrtovanja, trganje miselnega toka;
  • vedenjski: pasivnost, napadi joka, potreba po umiku iz delovnega ali življenjskega okolja, upad delovnih sposobnosti, odpor do dela, umik iz socialnega okolja, odtujevanje od bližnjih ljudi in sodelavcev, samomorilne misli, zloraba alkohola, anksiolitikov in drugih substanc.

Vedno bolj so kot glavni vzrok za izgorelost v ospredje postavljene določene osebnostne lastnosti posameznika, kot so visoka stopnja storilnosti, perfekcionizem, pretirana prilagodljivost, pretirana odgovornost, pretirana samokritika in visoke zahteve do sebe, ipd. Le-te se lahko potencirajo ob neugodnih življenjskih okoliščinah in vodijo v izgorevanje. Iz tega razloga je psihoterapija oblika primerne pomoči, ki omogoča prepoznavanje vzrokov za izgorelost ter spreminja odnos do sebe in sebe z okoljem.

Psihosomatska motnja

PSIHOSOMATSKA MOTNJAO psihosomatski motnji govorimo tedaj, ko se skupek različnih med seboj povezanih vplivov, ob neugodnem medsebojnem spletu, razvijejo v bolezen in vplivajo na celotno delovanje posameznika.

V vsakodnevnem življenju v različnih situacijah doživljamo psihosomatske reakcije, ki so normalen odziv telesa na stresno situacijo, na primer vrtoglavica po komaj uspelem pobegu, izguba teka ob izgubi ljubljene osebe, ipd. Simptomi navadno izginejo, ko se umiri okoliščina, ki je sprožila dražljaje in jo lahko doživi kdorkoli.

Stopnjevanje psihosomatske reakcije vpliva na celotno posameznikovo delovanje in se lahko razvije v psihosomatsko motnjo. Pojavljati se začnejo številne težave na različnih organih oziroma ko se simptomi stopnjujejo, ponavljajo, pa jim medicina z različnimi preiskavami ne odkrije vzroka.

Psihosomatske motnje se pogosteje pojavljajo pri tistih, ki na večje obremenitve in dolgotrajen stres odreagirajo skozi telo, ki težje prepoznavajo in izražajo svoja čustva in se le-ta odražajo skozi telesno reakcijo. K razvoju psihosomatske motnje pomembno vpliva tudi hitri način življenja, premalo časa za primerno prehrano, poseganje po zdravilih za lajšanje obremenitev in dolgotrajen stres.

Dolgotrajen stres neugodno vpliva na vegetativno živčevje, ki uravnava delovanje življenjsko pomembnih funkcij, kot so srčni utrip, dihanje, krvni tlak in presnova ter slabi imunski sistem, kar privede do prvih simptomov bolezni, kasneje pa do organskih okvar. Kje se bo bolezen razvila, je odvisno od tega, kateri organ je s svojo gensko osnovo bolj občutljiv.

Telesna bolezen je dodaten stres za pacienta, kar vzdržuje psihosomatsko motnjo. Le-ta vpliva na vsa področja posameznikovega delovanja.

Danes se pri številnih boleznih vse pogosteje prepoznava psihosomatski izvor, in sicer:

  • Na področju odkrivanja bolezni notranjih organov so najbolj pogoste in opazne: trajno zvečan oziroma zmanjšan krvni pritisk, motnje v delovanju ščitnice, oslabitev srčnih mišic, nenadno hitro bitje srca, izguba apetita, pretirana debelost, ipd.
  • Pri zdravljenju bolezni prebavil se najpogosteje pojavljajo krvavitev v prebavilih, sindrom razdraženega črevesja, nekatere bolezni debelega črevesja, zaprtost, diareja, ipd.
  • Pri zdravljenju dihalnih organov so značilne bolezni pljuč, ki se odražajo v ponavljajočih napadih težkega dihanja, kašljanja, piskanja v prsih, kronično vnetje dihalnih poti, občutljivost nosne sluznice, ipd.
  • Na urgenitalnem področju sta najbolj pogosti pri ženskah pogosta vaginalna vnetja in pri moških vnetja prostate, ki veljajo za eno najpogostejših moških bolezni.
  • Koža velja za organ preko katerega se odražajo številna čustvena stanja, tako so številne dermatološke težave povezane s psihosomatiko, in sicer različni ekcemi, srbečice kože ali nevrodermitisi, pogosti izpuščaji, ipd.
  • Medicina vedno več pozornosti posveča psihosomatiki tudi pri zdravljenju različnih ponavljajočih otroških bolezni in pri odkrivanju vzrokov za neplodnost.

Zdravljenje

Danes se zdravniki vedno bolj zavedajo, da se za določenimi bolezenskimi znaki pogosto skrivajo mnogi dejavniki in bolezni ne pripisujejo izključno telesni vidik. Zdravljenje psihosomatske bolezni je dolgotrajno in od posameznika zahteva razvoj strpnosti do sebe in svoje bolezni, pogosto tudi reorganizacijo lastnega življenja.

Sodoben pristop k bolezni je integrativen, kar pomeni, da upošteva genetsko občutljivost posameznika, osebnost, vpliv okolja, pretekle izkušnje, način življenja, kar vpliva na oblikovanje različnih pristopov zdravljenja.

Za uspešno zdravljenje psihosomatske motnje je pomembno, da k bolezni pristopimo celostno in sicer, da čim prej prepoznamo simptome, ki nakazujejo možnost razvoja psihosomatike in si poiščemo primerno zdravljenje. Poleg medicinskega zdravljenja, ki vsebuje odkrivanje bolezni in zdravljenja simptomov, je pomembno, da si poiščemo psihoterapevtsko pomoč, s pomočjo katere posameznik odkriva skrite vzroke za nastanek psihosomatske motnje, pripomore k razumevanju bolezni in spopadanju z njo ter k razvoju strpnosti do sebe in svoje bolezni. Posameznika vzpodbuja k spoznavanju lastnega telesa in njegovega delovanja, učenja primernega načina soočanja s stresom, večje skrbi zase in za svoje počutje.

Poleg že omenjenih oblik zdravljenja pa so priporočljive še druge oblike pomoči, ki pripomorejo k boljšemu razpoloženju, in sicer: dihalne vaje, masaže, glasbena, umetnostna terapija, fizioterapija, ipd.

Tesnoba

TESNOBAObčutki tesnobe se pojavljajo v situacijah, ki jih doživljamo kot nam stresne ali nevarne. Zmerna tesnobnost je lahko koristna, saj lahko izboljša našo zmožnost delovanja v kritičnih trenutkih. Občutki tesnobe pa postanejo moteči, ko se pojavljajo v situacijah, ki niso nevarne ali ko trajajo še dolgo po stresnem dogodku in začnejo vplivati na naše vsakodnevno življenje.

Tesnoba vpliva na naše misli, čustva, vedenje in telo. V trenutkih tesnobe doživljamo strah, zaskrbljenost, paniko, žalost, napetost, potenje, hitro dihanje, tresavico, slabost, drisko, glavobol, spremembo srčnega ritma, itd. Tesnoba lahko postane neke vrste začaran krog, ki se krepi z izogibanjem stresnim situacijam, z mislimi o tesnobi in z izgubo samozavesti.

Pomembno je, da vemo, da tesnoba ne ogroža našega telesnega zdravja, da zaradi napada tesnobe nismo v življenjski nevarnosti in da ne pomeni, da imamo resne duševne motnje. Res pa je, da ti občutki posameznika izčrpavajo in jemljejo energijo za vsakodnevne aktivnosti. Tesnoba je normalna reakcija, ki je iz našega življenja ne moremo izločiti, lahko pa se naučimo z njo živeti oziroma si poiščemo pomoč, ko le-ta začne posegati v naš vsakdan.

K učenju ravnanja s tesnobo lahko pristopimo na različne načine in sicer z uporabo različnih tehnik sproščanja, dihanja, čuječnostjo, z vam prijetnimi telesnimi aktivnostmi… V kolikor se občutki stopnjujejo, je pomembno, da poiščemo strokovno pomoč. Psihoterapija pomaga pri razumevanju težav, izzvenevanju simptomov in pri raziskovanju globljih vzrokov, ki so pripomogli k nastalim težavam.