Obsesivno kompulzivna motnja

OBSESIVNA KOMPULZIVNA MOTNJAGlavna značilnost te motnje so vračajoče, vsiljive misli (obsesije) in ponavljajoče se ritualno vedenje (kompulzije), ki jih spremlja anksioznost še zlasti tedaj, ko se skuša posameznik upreti tem simptomom. Obsesivne misli prepoznava človek kot svoje lastne, čeprav so nehotne, iracionalne in pogosto obscene ali agresivne. Tudi kompulzije so gibi ali vedenje, ki ni uporabno in tudi ne prinaša veselja. Gre lahko za vedenja (umivanje rok) ali mentalne akte (molitev). Kompulzije kot take povzročijo sproščenost, medtem ko upiranje kompulzijam ali obsesivnim mislim povzroča tesnobo.

Posameznik pogosto doživlja tako obsesije kot kompulzije kot nekaj, kar preprečuje nekatera druga škodljiva dejanja. Skupno obema je tudi to, da gre za vztrajno vsiljevanje v človekovo zavest, spremljajoča tesnoba pa spodbuja zoperstavljanje določenim idejam in impulzom. Posameznik jih prepoznava kot absurdne in iracionalne. Simptomi lahko povzročajo veliko stisko, vzamejo veliko časa ter ovirajo posameznikovo poklicno in socialno funkcioniranje.

Potek motnje je kroničen, simptomatika pojenjuje in ponovno vzplamteva, še posebej, če je oseba pod stresom.

Najpogostejše vsiljivke:

  • Strah pred okužbo (umazati si roke z rokovanjem) vodi do pretiranega umivanja rok in umikanja objektom, za katere oseba misli, da so onesnaženi, okuženi. Emocionalni odgovor je anksioznost, sram, gnus.
  • Dvom privede do kompulzivnega preverjanja (preverjanje ali sem ugasnil luči, zaprl vrata …)
  • Potreba po urejenosti privede do počasnosti, saj oseba s tako vsiljivko neprestano ureja stvari.
  • Štetje, potreba po simetriji, točnost
  • Pri otrocih in adolescentih so najpogostejše vsiljivke vezane na umazanijo, na strah, da se bo komu od bližnjih nekaj hudega zgodilo. Med kompulzivnimi dejanji pa so najpogostejša ritualna umivanja rok, telesa, ritualna gibanja, kot preskakovanje stopnic, pragov, pa tudi preverjanja, štetja.

Zaradi večplastnosti obsesivno kompulzivne motnje je pomembno, da si poiščete primerno strokovno pomoč. Lahko poiščete pomoč psihoterapevta, ki vam bo pomagal pri učenju načinov za spremembo kompulzije v bolj zdrava, produktivna dejanja. Posamezniku pomaga razumeti funkcijo naučene sheme in kaj se za le-to skriva. Pomembno je tudi učenje različnih sprostitvenih tehnik, z namenom sproščanja notranjih napetosti, redna fizična aktivnost, vključevanje v življenje vsebine, ki vam prinašajo zadovoljstvo, ipd. Praviloma se ne predpisuje zdravila za tovrstne težave, razen če se ob tem ne pojavijo še drugi simptomi, na primer povečana anksioznost, depresivno razpoloženje, ipd. V kolikor je vključena v tovrstno simptomatiko tudi družina, je lahko dobrodošlo informiranje družine o tovrstni simptomatiki, saj lahko prinese obojestransko strpnost.

Pri vsem tem je pomembna vztrajnost in strpnost do sebe, saj omenjene težave zahtevajo svoj čas.

Anksiozne motnje

ANKSIOZNA MOTNJABojazen in strah sta čustvi, ki sta vsem dobro poznana. Sta opozorilna signala, ki opozarjata na nevarnost, ki je lahko notranja ali zunanja. Bojazen se pojavi kot odgovor na grozečo nevarnost, ki je notranja, nejasna, neznana. Strah pa se pojavi takrat, ko je nevarnost zunanja, znana in jasna. Kako se bomo odzvali je odvisno od situacije in pomena, ki ga pripisujemo tej situaciji ter našim sposobnostim pri soočanju s problemi.

O anksiozni motnji govorimo tedaj, ko ni vzroka za anksioznost, pa se le-ta pojavlja. Odgovor na dražljaj je neustrezen tako po intenziteti kot po vztrajanju. Vpliva na posameznikovo vsakodnevno funkcioniranje. Stalno je prisoten pretiran strah, ki ni omejen na posebno zunanjo okoliščino. Obstaja več vrst anksioznih motenj npr. generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, fobije, ipd.

Anksioznost vpliva na proces mišljenja in na doživljanje časa in prostora, na prepoznavanje ljudi in interpretiranje dogodkov. Zaradi distorzij je učenje moteno, koncentracija je lahko znižana, nastajajo motnje v spominjanju.  O motnji lahko govorimo tedaj, ko so simptomi prisotni več tednov, mesecev.

Razumevanje motnje je precej zahtevno. Anksioznost je včasih povezana z določenim vzrokom, včasih pa tudi ne. Veliko ljudi se niti ne spomni kdaj se je začela. Skoraj vsako anksiozno motnjo lahko razumemo kot soupadanje posameznikove dispozicije s sprožilnim dejavnikom. Anksioznost vključuje tudi biokemične spremembe v možganih, ki pa so sekundarne, kot posledica genetskih vzrokov, življenjskih dogodkov…

Prepoznavanje anksioznosti je zahtevno, saj bi lahko pogosto znake anksioznosti povezali z eno ali večimi telesnimi boleznimi. Znaki so sledeči: razbijanje srca, bolečine v prsih, kratka sapa, cmok v grlu, vrtoglavica, omotica, motnje ravnotežja, bolečine v trebuhu, slabost, bolečine v medenici ali  v genitalijih, siljenje na vodo, težave v spolnosti, bolečine v mišicah, tremor, potenje, utrujenost, glavobol, občutek na koži kot žarenje, zbadanje, ipd.

Pogosto se posamezniki, ki trpijo za anksioznostjo odpravijo k osebnemu zdravniku, saj so prepričani, da so telesni znaki simptomi telesne bolezni. Zato je v prvi vrsti pomembno, da izločimo možnost telesne bolezni. Veliko oseb je tudi prepričanih, da bodo zdravila dovolj. Žal je farmakoterapija učinkovita le na kratek rok. Po prvem letu prenehanja jemanja medikamentozne terapije so se pri 60-80% posameznikih ponovno pojavili simptomi, zato je pomembna sočasna vključitev v psihoterapevtski proces, ki omogoča posamezniku podporo in pomoč pri prepoznavanju znakov, učenje strategij za soočanje z anksioznostjo in prepoznavanje globljih vzrokov za nastanek le-te. Pri tem je pomembna tudi redna fizična aktivnost, sproščanje telesa z različnimi sprostitvenimi tehnikami, dihanjem, meditacijo, čuječnostjo, ipd.