Telo in stres

http://www.sabina-psihoterapija.si/Stres je izjemno pomemben obrambni mehanizem našega telesa, ki je skozi zgodovino človeku omogočal preživetje. Njegova naloga je, da prepozna nevarnost v okolju in s pomočjo biokemične reakcije aktivira telo, da se obvaruje pred njo. Ključna reakcija za preživetje v preteklosti je danes postala prepogosto uporabljena, saj telo zaznava občutke ogroženosti tudi, ko jih v okolju ni. Prekomerno izločanje stresnih hormonov pa je škodljivo za delovanje našega telesa in vpliva na zdravje, doživljanje sebe, psihično počutje in medosebne odnose.

Kaj je za vsakega izmed nas stresno in kako se na stres odziva je popolnoma individualno, odvisno od številnih dejavnikov.

Ravnanja s stresom se učimo od prvega dne našega življenja. Dojenček doživlja stres na primer ob občutku lakote v želodcu, odsotnosti mame, ko potrebuje, da ga nahrani, pomiri in že v teh situacijah oblikujemo občutek o sebi in o načinu ravnanja s stresom. Učenje poteka na nezavedni ravni, preko izkušnje:

O zdravem učenju ravnanja v stresnih situacijah govorimo tedaj, ko je izziv za posameznika in njegove zmožnosti ravno dovolj velik, da lahko z njim zdrži. Na primer: Otrok začuti bolečino v trebuhu, ki nakazuje lakoto;  to v njem prebudi neugodje. Telo zazna neugodje in se aktivira tako, da se odzove z jokom.  Mama pride čez nekaj trenutkov, otroka nahrani in ga potolaži. Otrokova potreba po hrani je zadovoljena, zato se pomiri. 

Telo je zaznalo neugodje, kot znak, da je potrebno izvesti določeno akcijo  za umiritev neugodja in otrok je zajokal. Mama se je odzvala na otrokovo potrebo in ga s tem pomirila. Tovrstna reakcija je osnovna reakcija kako nam stres pomaga pri razreševanju izzivov, ki nam jih prinaša življenje in jih lahko začutimo znotraj sebe ali iz okolja. Sprva potrebujemo pomoč zunanje odrasle osebe, ki nas vzpodbudi, podpira pri izvedbi  in nato tudi pomaga pri notranji umiritvi. Tovrsten način ponotranjimo in ga postopoma začnemo sami uporabljati ter nadgrajevati, kar nam je pomemben pripomoček pri učenju ravnanja s stresom.

V kolikor pa je za nas situacija preveč stresna in nas preplavijo čustva s katerimi ne zmoremo, se naše telo v želji po preživetju aktivira v skrajne zmožnosti delovanja. Na primer: Otrok začuti bolečino v trebuhu, ki nakazuje lakoto, kar čuti kot neugodje. Telo zazna to nelagodje in aktivira telo tako, da otrok zajoka. Če  se mama kar nekaj časa ne odzove na njegov jok, se njegovo nelagodje stopnjuje, v telesu ga preplavljajo občutke ogroženosti, nemoči, saj si ne zmore sam pomagati. Zaradi teh občutkov se telo še bolj aktivira v  skrajno obliko akcije in sicer BOJ/BEG, kar se izraža preko še intenzivnejšega jokanja. Če  mame še vedno ni, otrokovo telo zazna, da akcija ni dobra rešitev, zato telo potisne v še bolj skrajno delovanje in sicer v stanje ZAMRZNITVE, kjer otrok postane otopel, apatičen, svojega telesa in nelagodja v sebi ne čuti več. Telo se zaradi skrajnega delovanja ne zmore pomiriti, zato se ta izkušnja v telesu ne zaključi, ostane v nas zaklenjena in se vedno znova aktivira, ko nekaj v nas ali okolici spominja na ta dogodek. Ta reakcija je biokemična, instinktivna, nezavedna in tu ni prostora za razmišljanje.

Tovrstna reakcija je z nami od prvega trenutka našega življenja in dojenček ima sprva na voljo le te osnovne obrambne drže boj/beg ali zamrznitev. Večkrat kot se je v zgodnjem obdobju življenja pojavila potreba po uporabi te reakcije, bolj se ta vzorec ravnanja v stresnih situacijah utrdi. Telo in možgani sprejmejo ta način kot osnovni način spoprijemanja s stresom, kar vpliva na slabše razvito odpornost na stresne situacije tudi kasneje v življenju.

Ta reakcija telesa je sicer v določenih situacijah ključna za naše preživetje, na primer ko gremo čez cesto in zagledamo avto, ki drvi proti nam – instinktivno, brez razmišljanja bomo skočili iz ceste in se tako obvarovali pred nevarnostjo.  Problematično postane, ko naše telo zaznava nevarnost in nas nanjo odzove, ko v okolju ni dejanske nevarnosti, ampak je ta občutek nevarnosti povezan z občutkom ogroženosti iz preteklosti. Občutki nemoči, ogroženosti, ujetosti se aktivirajo kot posledica nezaključene skrajno stresne, travmatske  izkušnje iz preteklosti.

Na primer: Ob misli na odplačevanje kredita se v nas lahko prebudi misel: »A bom zmogel-a?«.  Ob tej misli začutimo močan občutek strahu in tesnobe.  Če nas ti občutki  nezavedno spominjajo  na občutke strahu, ogroženosti iz preteklosti, bo telo te občutke zaznalo kot izjemno nevarne  in v želji po zaščiti pred nevarnostjo aktiviralo preživetveno reakcijo  boj/beg ali zamrznitev. Občutek BOJA v telesu občutimo kot veliko napetost v telesu, občutek, da smo na preži in začnemo panično iskati rešitve. BEG lahko občutimo tako, da se umaknemo iz situacije in jo poskušamo čim prej pozabiti. ZAMRZNITEV pa občutimo tako, da postanemo otopeli, apatični  in tako telo doseže, da v sebi ne čutimo več pretečih občutkov. Način rešitve telo izbere glede na pretekle izkušnje. Koliko zaznamo naše telo in kako poskrbimo, da se sprosti, umiri,  je odvisno od nas.

Tovrstna reakcija se lahko aktivira večkrat dnevno, na primer ob hitenju iz službe, pred pomembnim sestankom, v prepiru z ženo, ob plačevanju kredita, nestabilnosti službe, kar pomeni, da se naše telo večkrat dnevno v sebi sooča z življenjsko ogrožajočo situacijo. Mi jo lahko doživljamo kot del nas, nekaj normalnega ali  imamo lahko celo občutek, da v njej bolje delujemo, vendar pa  na dolgi rok močno vpliva na delovanje telesa.

Prekomerna uporaba skrajnih oblik odziva telesa na stresne situacije (boj/beg ali zamrznitev)  na dolgi rok v nas pušča posledice:

V kolikor se naše telo odziva na zunanji ali notranji občutek ogroženosti s prekomerno uporabo reakcije BOJ/BEG potem se lahko začnemo soočati z: anksioznostjo, paniko, hiperaktivnostjo, pretirano vzdraženostjo, nesposobnostjo sprostitve, notranjim nemirom, pretirano pazljivostjo, preplavljanjem čustev, nespečnostjo, kroničnimi bolečinami,  prebavnimi  težavami, izbruhi besa/sovraštva, ipd.

V kolikor se naše telo odziva na zunanji ali notranji občutek ogroženosti s prekomerno uporabo reakcije ZAMRZNITVE potem se lahko začnemo soočati z občutki praznine, otopelosti, izčrpanosti, kronične utrujenosti, zmedenosti, nepovezanosti s seboj in svetom,  depresijo, disociacijo, nizkim krvnim tlakom,občutkom manjvrednosti, prebavnimi težavami, ipd.

Učenje ravnanje s stresom ni nikoli zaključeno

Z aktivnim pristopom do sebe lahko pomagamo našemu telesu, da se razbremeni, sprosti in ponovno vzpostavi notranje ravnovesje.

Pomagamo si lahko z zavestnim prepoznavanjem notranjega doživljanja. Bodimo odprti za doživljanje sebe v stresnih situacijah, in sicer: Katere zunanje dogodke doživljamo kot stresne, nevarne? Katere misli se ob tem pojavijo in jih doživimo kot stresne? Katere občutke v nas prebujajo? Kako se na to odziva naše telo?

Telesu lahko pomagamo, da se umiri z dihanjem, z različnimi oblikami gibanja, umetnostjo; lastno zavedanje sebe pa lahko povečamo s čuječnostjo, meditacijo. V kolikor zaznamo, da ne zmoremo sami, je modro poiskati telesno orientirano strokovno pomoč, ki nam bo pomagala pri predelavi in razbremenitvi preteklih preživetvenih reakcij, ki so shranjene v telesu ter pri učenju ravnanja s seboj v stresnih situacijah.

 

 

Travma

traumaTravma je čustveno intenziven dogodek, ki presega naše sposobnosti spoprijemanja z njim. Ob dogodku občutimo ogrožajoča se čustva strahu, nemoči, groze in izgube kontrole. Občutek varnosti je porušen. Čustva so tako zelo intenzivna in preplavljajoča, da jih ne zmoremo predelati, zato jih iz potrebe po preživetju, potisnemo v podzavest in zamrznemo v določenih delih možganov, z vsem kar smo takrat doživeli. To nam sicer omogoča nadaljevanje življenja, vendar pa nezavedno vpliva na celotno naše delovanje in se lahko izraža preko različnih telesnih in psihičnih simptomov. Le-ti se lahko pojavijo takoj ali pa leta po dogodku. Nepredelana travma vpliva na naše zdravje, odnos do sebe, na medosebne odnose, poklicno uspešnost, sposobnost razvoja lastnih potencialov in na splošno kvaliteto življenja.

Travmo lahko doživimo kot:

  • Akutno travmo: neposredno doživimo zlorabo, zanemarjanje, nasilje, vojno, telesni napad, naravno katastrofo, prometno nesrečo, nenadno izgubo, zdravstveni poseg, soočanje z diagnozo življenjsko nevarne bolezni.
  • Travmatizirani smo lahko kot opazovalci nasilnih dejanj, smrti ali težkih poškodb druge osebe, na primer brat nemočno opazuje kako oče pretepa starejšega brata.
  • Sekundarno travmatizacijo: v kolikor oseba po dogodku ostane sama s svojim doživljanjem, torej nima čustvene podpore, kjer bi dogodek lahko predelala in ga vključila v življenje, se zgodi sekundarna travmatizacija.
  • Kumulativna travma je posledica številnih mikro in mini travmatičnih dogodkih, ki se kot kapljice nabirajo in vplivajo na posameznikovo doživljanje sebe. Posameznikom z izkušnjo kumulativne travme je skupno, da izgubijo zaupanje vase, v druge in v življenje, zakoreninjen je občutek sramu in neustreznosti, prevzemajo preveliko odgovornost za druge, so intenzivno pozorni na znake zavrnitve, izogibajo se intimnosti, prisotni so občutki nezadovoljstva, praznine, izolacije in osamljenosti.
  • Transgeneracijska travma je nepredelana družinska travma, ki je posledica hudega  trpljenja v preteklosti (vojne, naravne katastrofe, lakota…). Vpliva na delovanje celotnega našega telesa in možganov. Najnovejše raziskave kažejo, da se kemične spremembe, ki so posledice nepredelane travme prenašajo preko DNK zapisa, ki je nosilec genetskih informacij o posamezniku in ne le nezavedno preko vzgoje. Prenaša se skozi več generacij in se različno izraža skozi naša življenja (bodimo pozorni na bolezni, težave, ponavljajoče vzorce vedenja, ki se pojavljajo v širši družini, lahko samo v ženskem ali moškem delu družine).

Posledice nepredelane travme

Posledice so odvisne od vrste, intenzitete in trajanja dogodka, lastnosti osebe, ki je doživela ali je bila priča dogodku, čustvene podpore, ki jo je ta oseba imela ob dogodku ter odprtosti družbe za dejanje in omogočanje podpore posamezniku preko različnih programov.

  • Podoživljanje travmatskega doživetja: intenzivni, vsiljivi spomini in slike, sanje, nočne more, kompulzivno izpostavljanje situacijam, ki spominjajo na travmatski dogodek, intenzivne čustvene in telesne reakcije, ki spominjajo na dogodek;
  • Izogibanje vsega, kar spominja na dogodek: mislim, čustvom, telesnim senzacijam, krajem, situacijam, zmanjšan interes za običajne aktivnosti, opuščanje dejavnosti, vlog;
  • Spremembe delovanja centralnega živčnega sistema: pretirana previdnost-ves čas na preži, mišična napetost, motnje spanja, motnje koncentracije, šibkost, izčrpanost, zmanjšana kontrola impulzov, ki se izraža z razdražljivostjo in izbruhi jeze;
  • Spremembe v čustvovanju: velika čustvena nihanja, preplavljanje čustev, občutki tesnobe, strahu, negotovosti, panike, čustvena otopelost, občutki osamljenosti in izgubljenosti. Težave pri zaznavanju telesnih senzacij, čustev, potreb pri sebi in drugih in s tem nezmožnost nezadovoljevanja le-teh.

Zdravljenje

Zdravljenje travme poteka postopoma, v ritmu, ki ga posameznik zmore in glede na njegove trenutne zmožnosti. V varnem in spoštljivem terapevtskem odnosu se soočimo z nam bolečo travmatsko izkušnjo in z vsem kar smo globoko zakopali, da nebi več čutili.  Ob tem spoznamo globine posledic travme:  kako je travma vplivala na naše telesno zdravje, doživljanje sebe, naša prepričanja o sebi, kaj vse smo naredili iz zvestobe do dogodka-ov, kako je le-ta vplivala na naše odločitve.

Zdravljenje prinaša večjo notranjo povezanost in učenje skrbi zase in za svoje potrebe, vzpostavitev zaupanja vase, v sočloveka, v svoje sposobnosti, občutek lastne vrednosti in notranje varnosti.Ob predelavi dogodka, le-ta postane del našega življenja in nas več ne moti. Z osvoboditvijo globoko zakopanih občutkov, telesnih senzacij, sprostimo tudi energijo, ki nam omogoča kreativnost in razvoj lastnih potencialov.

Proces zdravljenja potrebuje svoj čas ter zahteva od nas veliko potrpežljivosti in ljubezni do sebe, vendar je vreden za naše nadaljnje  življenje.

Več o travmi in zdravljenju travme v razdelku Publikacije.

Depresija


Depresija je pogosta čustvena motnja
, ki se pri vsakem posamezniku izraža na svojstven način in globoko poseže v posameznikovo  kvaliteto življenja in življenja bližnjih. Prisotna je v vseh življenjskih obdobjih, tako pri ženskah kot pri moških. Zmotno je razmišljanje, da depresija napade le slabotne in nemočne ter da bo sama po sebi minila. Depresija je ozdravljiva bolezen, ki potrebuje zdravljenje.

Še vedno ni popolnoma znano zakaj ob enakih sprožilnih dejavnikih nekdo zboli za depresijo, drugi pa ne. Številne študije potrjujejo, da  gre za prepletanje različnih dejavnikov: prirojene in pridobljene osebnostne lastnosti, stresni dogodki,  kot so zdravstvene težave (kronične bolezni), težave v medosebnih, družinskih odnosih, izgube (službe, smrt v družini, upokojitev, ipd), neprijetni dogodki, ki spremenijo našo življenjsko utirjenost. Za bolj ranljive za bolezen veljajo posamezniki, ki ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti, se čutijo nevredne,  imajo težave z izražanjem čustev,  v odnosu do sebe so zelo kritični, drugim dajejo prednost, prežeti so s pesimističnim pogledom na svet. Brezposelnost, osamljenost, nezdravljenje, zloraba alkohola ali drog pa pomembno prispevajo k  vzdrževanju depresije.

Simptomi se pojavljajo postopoma in se izražajo pri vsakem posamezniku drugače. Vplivajo na posameznika  v celoti:  na vedenje, mišljenje, čustvovanje in  delovanje telesa.

Najpogosteje izraženi simptomi:

  • bolečine po telesu, stiskanje v prsih, dušenje, mravljinci, utrujenost, pomanjkanje energije, izguba telesne teže ali pretirana ješčost;
  • dolgotrajna žalost, otopelost, napetost, tesnoba, razdražljivost, črnogledost, brezup, občutki praznine, osamljenosti, krivde, nemoči, brezvrednosti;
  • umik v samoto, jok, poležavanje, opuščanje aktivnosti, slaba skrb zase, nespečnost, upad želje po spolnosti, težave s spominom in koncentracijo.

Mnogi z izkušnjo depresije povedo, da je bila to njihova najbolj boleča življenjska izkušnja, s katero so se soočili, zato je pomembno, da si čim prej priznamo spremembe, ki jih zaznamo  in si poiščemo ustrezno strokovno pomoč.

Zdravljenje

Obstajajo različne oblike zdravljenja in sicer z zdravili-antidepresivi, psihoterapijo in metodami samopomoči.  Najbolj uspešen način zdravljenja je ravno kombinacija zdravljenja z zdravili in vključitev v psihoterapevtski proces. Zdravila vplivajo na biološke procese v možganih. Pri jemanju zdravil je pomembna vztrajnost, saj le-ti potrebujejo  od tri do šest  tednov, da zaznamo učinke, ki se najpogosteje prvi pokažejo kot izboljšanje spanja in apetita. Pomembno je omeniti, da zdravila omilijo simptome, vendar niso dolgotrajna rešitev, saj ne odpravijo vzrokov  zaradi katerih se je bolezen pojavila. Psihoterapija je pomembna pri prepoznavanju vzrokov, ki so pripomogli k nastanku in vzdrževanju depresije ter predelavi le-teh in je pomembna podpora v procesu zdravljenja.

 

Ohranjanje sočutnega odnosa v službi pomoči ranljivemu posamezniku

sočuten odnosV poklicih, kjer je posameznik odvisen od naše pomoči, je izredno pomembna skrb zase tako na poklicnem kot na osebnem področju, saj le tako lahko ohranjamo sočuten odnos tako do sebe kot do ranljivega posameznika. S povečanjem zahtevnosti, dodatnimi odgovornostmi in obremenitvami na delovnem mestu, lahko zanemarimo pomen odnosa tako do sebe kot do tistega, ki je odvisen od naše pomoči. Le-to lahko pomembno prispeva k razvoju izgorelosti na delovnem mestu, ki vpliva na vsa področja našega življenje.
Seminar omogoča ozaveščanje lastnih vzorcih mišljenja, čustvovanja in delovanja, ki so vam v pomoč in o vzorcih, ki vam jemljejo energijo ter o konstruktivnem pristopu k stresnim situacijam.

Čustveno doživljanje otroka v stiski

Čustveno dož. otroka v stiskiZgodnja navezanost med otrokom in pomembnim drugim (starši/nadomestni starši) je ključna za oblikovanje osnovnih prepričanj o sebi, drugih, za kasnejše odnose v življenju in za soočanje s stresom. Ob brezpogojni ljubezni otroka in z razumevanjem njegovih potreb ter s prepoznavanjem lastnih vzorcev vedenja lahko pomembno prispevamo k otrokovemu zdravemu razvoju ter k lažjemu soočanju s stiskami, s katerimi se otrok srečuje skozi svoj razvoj. Na tak način postane stiska izziv za razvoj.

Seminar je namenjen staršem, vzgojiteljem, učiteljem in drugim strokovnim delavcem, ki želite bolj razumeti otrokov svet, spoznati ozadje lastnih občutkov in reakcij ter razmišljati kako reagirati, da ohranimo sočutje tako do otroka kot do sebe.
Seminar izvajam v obliki enkratnega predavanja in/ali poglobljenega dela  v obliki delavnic, ki vsebujejo teoretično in izkustveno učenje.

Žalovanje

ŽALOVANJEŽalovanje je  oseben,  čustven  odgovor posameznika na izgubo in lahko vpliva na vse vidike našega življenja. Proces žalovanja je običajno zelo boleč, odvisen od naše osebnosti, sposobnosti  soočanja s stresom, življenjskih  izkušenj, narave  izgube, socialne podpore.

Poleg žalovanja ob izgubi/smrti ljubljene osebe, ki velja za enega bolj stresnih dogodkov v življenju,  pa lahko žalujemo tudi ob izgubi nam pomembne službe, upokojitvi, izgubi zdravja, izgubi  varnosti ob izkušnji  travmatičnega dogodka,  bolezni bližnjega, ločitvi, izgubi doma,  finančne stabilnosti, smrti hišnega ljubljenčka, itd.

Skozi proces žalovanja lahko doživljamo različne občutke, čustva, različnih intenzitet:  šok, žalost, krivda, jeza, nemoč, strah, tesnoba, občutke nesigurnosti, praznine…, ki se med seboj prepletajo. Pojavljajo se lahko tudi  fizični simptomi, kot so:  utrujenost, nespečnost, izguba ali povečanje teže, slabost, slabša imunska odpornost, itd.  Lahko se začnemo umikati od bližnjih, prijateljev, težko opravljamo dnevne obveznosti, sprašujemo se o svojih vrednotah, življenju, kar je v določenem obdobju žalovanja normalna reakcija na hud stresen dogodek.

Na proces žalovanja lahko gledamo tudi kot na valovanje,  polno vzponov in padcev. Na začetku so le-ti lahko globlji, daljši, sčasoma zmanjšajo svojo intenziteto in dolžino ter čez čas izginejo.

Pri tem je pomembno zavedanje, da ne obstajajo pravilni ali napačni odzivi oz. pravilen ali napačen proces žalovanja, obstajajo pa zdravi načini soočanja z bolečino ob izgubi, ki pomagajo,  da sčasoma bolečina izzveni in nam dovoljuje, da gremo z novimi spoznanji naprej.

V procesu žalovanja je pomembno, da nismo sami, da smo z ljudmi, ki so nam blizu in nas razumejo, da se soočimo z bolečino, s čustvi,  si vzamemo čas zase in svoje potrebe, skrbimo za svoje fizično zdravje,  se organiziramo ob nam stresnih dogodkih. Potrebujemo čas,  da se soočimo z izgubo, jo predelamo, se nanjo prilagodimo in postopoma ponovno zaživimo.

V kolikor pa zaznavamo, da je bolečina tako močna, da nam onemogoča nadaljnje življenje, ne zmoremo dnevnih aktivnosti,  imamo občutek, da ni več vredno živeti, se čutimo krivi za izgubo, se že tedne umikamo iz socialnih stikov in imamo občutek, da  vse skupaj traja predolgo, da ne zmoremo sami, je pomembno, da si poiščemo strokovno pomoč.

V nadaljevanju sledi nekaj zmotnih  prepričanj  o žalovanju:

  • Če bom bolečino ignoriral-a, bo prej izginila.

Ignoriranje bolečine bo na dolgi rok prinesla slabše posledice.  Za pravo zdravljenje je pomembno, da se soočimo z bolečino in jo predelamo.

  • Pomembno je, da ostanem močan,  ko se soočim z izgubo.

Čutiti žalost, strah, samoto je normalna reakcija po izgubi. Jokanje ne pomeni, da smo slabiči. Pomembno je, da s svojimi bližnjimi delimo svoje občutke, saj  je lahko v pomoč vam in družini.

  • Če ne jokaš, pomeni, da ti ni hudo.

Jokanje je normalen odziv na žalost, ni pa edini. Lahko doživljamo različne občutke ob bolečini in jih tudi različno izražamo.

  • Žalovanje naj bi trajalo leto dni.

Ne obstaja pravi ali nepravi način žalovanja.  Dolžina žalovanja je odvisna od več dejavnikov – osebnosti posameznika, narave izgube, sposobnostim posameznika za soočanje s stresnimi situacijami….

Psihosomatska motnja

PSIHOSOMATSKA MOTNJAO psihosomatski motnji govorimo tedaj, ko se skupek različnih med seboj povezanih vplivov, ob neugodnem medsebojnem spletu, razvijejo v bolezen in vplivajo na celotno delovanje posameznika.

V vsakodnevnem življenju v različnih situacijah doživljamo psihosomatske reakcije, ki so normalen odziv telesa na stresno situacijo, na primer vrtoglavica po komaj uspelem pobegu, izguba teka ob izgubi ljubljene osebe, ipd. Simptomi navadno izginejo, ko se umiri okoliščina, ki je sprožila dražljaje in jo lahko doživi kdorkoli.

Stopnjevanje psihosomatske reakcije vpliva na celotno posameznikovo delovanje in se lahko razvije v psihosomatsko motnjo. Pojavljati se začnejo številne težave na različnih organih oziroma ko se simptomi stopnjujejo, ponavljajo, pa jim medicina z različnimi preiskavami ne odkrije vzroka.

Psihosomatske motnje se pogosteje pojavljajo pri tistih, ki na večje obremenitve in dolgotrajen stres odreagirajo skozi telo, ki težje prepoznavajo in izražajo svoja čustva in se le-ta odražajo skozi telesno reakcijo. K razvoju psihosomatske motnje pomembno vpliva tudi hitri način življenja, premalo časa za primerno prehrano, poseganje po zdravilih za lajšanje obremenitev in dolgotrajen stres.

Dolgotrajen stres neugodno vpliva na vegetativno živčevje, ki uravnava delovanje življenjsko pomembnih funkcij, kot so srčni utrip, dihanje, krvni tlak in presnova ter slabi imunski sistem, kar privede do prvih simptomov bolezni, kasneje pa do organskih okvar. Kje se bo bolezen razvila, je odvisno od tega, kateri organ je s svojo gensko osnovo bolj občutljiv.

Telesna bolezen je dodaten stres za pacienta, kar vzdržuje psihosomatsko motnjo. Le-ta vpliva na vsa področja posameznikovega delovanja.

Danes se pri številnih boleznih vse pogosteje prepoznava psihosomatski izvor, in sicer:

  • Na področju odkrivanja bolezni notranjih organov so najbolj pogoste in opazne: trajno zvečan oziroma zmanjšan krvni pritisk, motnje v delovanju ščitnice, oslabitev srčnih mišic, nenadno hitro bitje srca, izguba apetita, pretirana debelost, ipd.
  • Pri zdravljenju bolezni prebavil se najpogosteje pojavljajo krvavitev v prebavilih, sindrom razdraženega črevesja, nekatere bolezni debelega črevesja, zaprtost, diareja, ipd.
  • Pri zdravljenju dihalnih organov so značilne bolezni pljuč, ki se odražajo v ponavljajočih napadih težkega dihanja, kašljanja, piskanja v prsih, kronično vnetje dihalnih poti, občutljivost nosne sluznice, ipd.
  • Na urgenitalnem področju sta najbolj pogosti pri ženskah pogosta vaginalna vnetja in pri moških vnetja prostate, ki veljajo za eno najpogostejših moških bolezni.
  • Koža velja za organ preko katerega se odražajo številna čustvena stanja, tako so številne dermatološke težave povezane s psihosomatiko, in sicer različni ekcemi, srbečice kože ali nevrodermitisi, pogosti izpuščaji, ipd.
  • Medicina vedno več pozornosti posveča psihosomatiki tudi pri zdravljenju različnih ponavljajočih otroških bolezni in pri odkrivanju vzrokov za neplodnost.

Zdravljenje

Danes se zdravniki vedno bolj zavedajo, da se za določenimi bolezenskimi znaki pogosto skrivajo mnogi dejavniki in bolezni ne pripisujejo izključno telesni vidik. Zdravljenje psihosomatske bolezni je dolgotrajno in od posameznika zahteva razvoj strpnosti do sebe in svoje bolezni, pogosto tudi reorganizacijo lastnega življenja.

Sodoben pristop k bolezni je integrativen, kar pomeni, da upošteva genetsko občutljivost posameznika, osebnost, vpliv okolja, pretekle izkušnje, način življenja, kar vpliva na oblikovanje različnih pristopov zdravljenja.

Za uspešno zdravljenje psihosomatske motnje je pomembno, da k bolezni pristopimo celostno in sicer, da čim prej prepoznamo simptome, ki nakazujejo možnost razvoja psihosomatike in si poiščemo primerno zdravljenje. Poleg medicinskega zdravljenja, ki vsebuje odkrivanje bolezni in zdravljenja simptomov, je pomembno, da si poiščemo psihoterapevtsko pomoč, s pomočjo katere posameznik odkriva skrite vzroke za nastanek psihosomatske motnje, pripomore k razumevanju bolezni in spopadanju z njo ter k razvoju strpnosti do sebe in svoje bolezni. Posameznika vzpodbuja k spoznavanju lastnega telesa in njegovega delovanja, učenja primernega načina soočanja s stresom, večje skrbi zase in za svoje počutje.

Poleg že omenjenih oblik zdravljenja pa so priporočljive še druge oblike pomoči, ki pripomorejo k boljšemu razpoloženju, in sicer: dihalne vaje, masaže, glasbena, umetnostna terapija, fizioterapija, ipd.

Tesnoba

TESNOBAObčutki tesnobe se pojavljajo v situacijah, ki jih doživljamo kot nam stresne ali nevarne. Zmerna tesnobnost je lahko koristna, saj lahko izboljša našo zmožnost delovanja v kritičnih trenutkih. Občutki tesnobe pa postanejo moteči, ko se pojavljajo v situacijah, ki niso nevarne ali ko trajajo še dolgo po stresnem dogodku in začnejo vplivati na naše vsakodnevno življenje.

Tesnoba vpliva na naše misli, čustva, vedenje in telo. V trenutkih tesnobe doživljamo strah, zaskrbljenost, paniko, žalost, napetost, potenje, hitro dihanje, tresavico, slabost, drisko, glavobol, spremembo srčnega ritma, itd. Tesnoba lahko postane neke vrste začaran krog, ki se krepi z izogibanjem stresnim situacijam, z mislimi o tesnobi in z izgubo samozavesti.

Pomembno je, da vemo, da tesnoba ne ogroža našega telesnega zdravja, da zaradi napada tesnobe nismo v življenjski nevarnosti in da ne pomeni, da imamo resne duševne motnje. Res pa je, da ti občutki posameznika izčrpavajo in jemljejo energijo za vsakodnevne aktivnosti. Tesnoba je normalna reakcija, ki je iz našega življenja ne moremo izločiti, lahko pa se naučimo z njo živeti oziroma si poiščemo pomoč, ko le-ta začne posegati v naš vsakdan.

K učenju ravnanja s tesnobo lahko pristopimo na različne načine in sicer z uporabo različnih tehnik sproščanja, dihanja, čuječnostjo, z vam prijetnimi telesnimi aktivnostmi… V kolikor se občutki stopnjujejo, je pomembno, da poiščemo strokovno pomoč. Psihoterapija pomaga pri razumevanju težav, izzvenevanju simptomov in pri raziskovanju globljih vzrokov, ki so pripomogli k nastalim težavam.

Obsesivno kompulzivna motnja

OBSESIVNA KOMPULZIVNA MOTNJAGlavna značilnost te motnje so vračajoče, vsiljive misli (obsesije) in ponavljajoče se ritualno vedenje (kompulzije), ki jih spremlja anksioznost še zlasti tedaj, ko se skuša posameznik upreti tem simptomom. Obsesivne misli prepoznava človek kot svoje lastne, čeprav so nehotne, iracionalne in pogosto obscene ali agresivne. Tudi kompulzije so gibi ali vedenje, ki ni uporabno in tudi ne prinaša veselja. Gre lahko za vedenja (umivanje rok) ali mentalne akte (molitev). Kompulzije kot take povzročijo sproščenost, medtem ko upiranje kompulzijam ali obsesivnim mislim povzroča tesnobo.

Posameznik pogosto doživlja tako obsesije kot kompulzije kot nekaj, kar preprečuje nekatera druga škodljiva dejanja. Skupno obema je tudi to, da gre za vztrajno vsiljevanje v človekovo zavest, spremljajoča tesnoba pa spodbuja zoperstavljanje določenim idejam in impulzom. Posameznik jih prepoznava kot absurdne in iracionalne. Simptomi lahko povzročajo veliko stisko, vzamejo veliko časa ter ovirajo posameznikovo poklicno in socialno funkcioniranje.

Potek motnje je kroničen, simptomatika pojenjuje in ponovno vzplamteva, še posebej, če je oseba pod stresom.

Najpogostejše vsiljivke:

  • Strah pred okužbo (umazati si roke z rokovanjem) vodi do pretiranega umivanja rok in umikanja objektom, za katere oseba misli, da so onesnaženi, okuženi. Emocionalni odgovor je anksioznost, sram, gnus.
  • Dvom privede do kompulzivnega preverjanja (preverjanje ali sem ugasnil luči, zaprl vrata …)
  • Potreba po urejenosti privede do počasnosti, saj oseba s tako vsiljivko neprestano ureja stvari.
  • Štetje, potreba po simetriji, točnost
  • Pri otrocih in adolescentih so najpogostejše vsiljivke vezane na umazanijo, na strah, da se bo komu od bližnjih nekaj hudega zgodilo. Med kompulzivnimi dejanji pa so najpogostejša ritualna umivanja rok, telesa, ritualna gibanja, kot preskakovanje stopnic, pragov, pa tudi preverjanja, štetja.

Zaradi večplastnosti obsesivno kompulzivne motnje je pomembno, da si poiščete primerno strokovno pomoč. Lahko poiščete pomoč psihoterapevta, ki vam bo pomagal pri učenju načinov za spremembo kompulzije v bolj zdrava, produktivna dejanja. Posamezniku pomaga razumeti funkcijo naučene sheme in kaj se za le-to skriva. Pomembno je tudi učenje različnih sprostitvenih tehnik, z namenom sproščanja notranjih napetosti, redna fizična aktivnost, vključevanje v življenje vsebine, ki vam prinašajo zadovoljstvo, ipd. Praviloma se ne predpisuje zdravila za tovrstne težave, razen če se ob tem ne pojavijo še drugi simptomi, na primer povečana anksioznost, depresivno razpoloženje, ipd. V kolikor je vključena v tovrstno simptomatiko tudi družina, je lahko dobrodošlo informiranje družine o tovrstni simptomatiki, saj lahko prinese obojestransko strpnost.

Pri vsem tem je pomembna vztrajnost in strpnost do sebe, saj omenjene težave zahtevajo svoj čas.

Anksiozne motnje

ANKSIOZNA MOTNJABojazen in strah sta čustvi, ki sta vsem dobro poznana. Sta opozorilna signala, ki opozarjata na nevarnost, ki je lahko notranja ali zunanja. Bojazen se pojavi kot odgovor na grozečo nevarnost, ki je notranja, nejasna, neznana. Strah pa se pojavi takrat, ko je nevarnost zunanja, znana in jasna. Kako se bomo odzvali je odvisno od situacije in pomena, ki ga pripisujemo tej situaciji ter našim sposobnostim pri soočanju s problemi.

O anksiozni motnji govorimo tedaj, ko ni vzroka za anksioznost, pa se le-ta pojavlja. Odgovor na dražljaj je neustrezen tako po intenziteti kot po vztrajanju. Vpliva na posameznikovo vsakodnevno funkcioniranje. Stalno je prisoten pretiran strah, ki ni omejen na posebno zunanjo okoliščino. Obstaja več vrst anksioznih motenj npr. generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, fobije, ipd.

Anksioznost vpliva na proces mišljenja in na doživljanje časa in prostora, na prepoznavanje ljudi in interpretiranje dogodkov. Zaradi distorzij je učenje moteno, koncentracija je lahko znižana, nastajajo motnje v spominjanju.  O motnji lahko govorimo tedaj, ko so simptomi prisotni več tednov, mesecev.

Razumevanje motnje je precej zahtevno. Anksioznost je včasih povezana z določenim vzrokom, včasih pa tudi ne. Veliko ljudi se niti ne spomni kdaj se je začela. Skoraj vsako anksiozno motnjo lahko razumemo kot soupadanje posameznikove dispozicije s sprožilnim dejavnikom. Anksioznost vključuje tudi biokemične spremembe v možganih, ki pa so sekundarne, kot posledica genetskih vzrokov, življenjskih dogodkov…

Prepoznavanje anksioznosti je zahtevno, saj bi lahko pogosto znake anksioznosti povezali z eno ali večimi telesnimi boleznimi. Znaki so sledeči: razbijanje srca, bolečine v prsih, kratka sapa, cmok v grlu, vrtoglavica, omotica, motnje ravnotežja, bolečine v trebuhu, slabost, bolečine v medenici ali  v genitalijih, siljenje na vodo, težave v spolnosti, bolečine v mišicah, tremor, potenje, utrujenost, glavobol, občutek na koži kot žarenje, zbadanje, ipd.

Pogosto se posamezniki, ki trpijo za anksioznostjo odpravijo k osebnemu zdravniku, saj so prepričani, da so telesni znaki simptomi telesne bolezni. Zato je v prvi vrsti pomembno, da izločimo možnost telesne bolezni. Veliko oseb je tudi prepričanih, da bodo zdravila dovolj. Žal je farmakoterapija učinkovita le na kratek rok. Po prvem letu prenehanja jemanja medikamentozne terapije so se pri 60-80% posameznikih ponovno pojavili simptomi, zato je pomembna sočasna vključitev v psihoterapevtski proces, ki omogoča posamezniku podporo in pomoč pri prepoznavanju znakov, učenje strategij za soočanje z anksioznostjo in prepoznavanje globljih vzrokov za nastanek le-te. Pri tem je pomembna tudi redna fizična aktivnost, sproščanje telesa z različnimi sprostitvenimi tehnikami, dihanjem, meditacijo, čuječnostjo, ipd.