Zdravljenje psihološke travme z metodo Brainspotting

Delavnica Brainspotting

Številni simptomi, zaradi katerih trpimo v sedanjosti, kot so depresija, tesnoba, panični napadi, občutki nemoči, ujetosti, sramu, težave s samozavestjo, negativna prepričanja o sebi, ponavljajoči nezdravi vzorci v odnosih, stalna notranja napetost in drugi telesni simptomi, so posledica nepredelanih travmatskih izkušenj, ki so se zgodile v preteklosti. Travmatski dogodek smo morda doživeli v bližnji preteklosti, najpogosteje se vzrok skriva v otroštvu. Teh dogodkov se zavestno niti ne spominjamo ali pa jim ne pripisujemo večjega pomena. Nepredelani travmatični spomini ostajajo »zamrznjeni« v globljih delih možganov ter močno vplivajo na kvaliteto našega življenja.

Brainspotting je novejša in izjemno učinkovita psihoterapevtska metoda, ki s svojim delovanjem omogoča neposreden dostop do podzavesti oziroma predelov v možganih, kjer so shranjeni potlačeni travmatični spomini. Na ta način spodbudi predelavo bolečih izkušenj, ki niso dosegljive zavestnemu umu, ter omogoča zdravljenje široke palete psiholoških in telesnih simptomov. Pozitivni učinki zdravljenja z metodo Brainspotting so številni in vplivajo na vsa področja posameznikovega življenja. Najpogostejši učinki so: okrepljen občutek lastne vrednosti, občutke strahu nadomestijo občutki notranje varnosti, miru in sproščenosti, zmanjšanje občutkov sramu in močnejše zaupanje vase, večje samospoštovanje, učinkovitejše spoprijemanje s stresnimi situacijami, zmožnost postavljanja meja v odnosih, zaključevanje nezdravih odnosov, zmanjšanje ali odprava telesnih simptomov ter razvijanje in uresničevanje notranjih potencialov.

Na delavnici boste izvedeli več o:

  • lastnem delovanju v stresnih situacijah;
  • kaj sploh je travmatska izkušnja
  • kako nepredelana travmatska izkušnja vpliva na kakovost našega življenja;
  • nastanku in delovanju metode brainspotting ter njenih učinkih pri zdravljenju psihološke travme;
  • naučili se bomo veščin, ki jih lahko uporabite za sproščanje, umirjanje in večjo čustveno stabilnost.

Kdaj: 22. november 2018, od 17.00 – 20.15 h

Kje: M Hotel, Derčeva ulica 4, Ljubljana

Kotizacija: 50 EUR do 15.11.2018, po tem datumu 60 EUR.
Število mest je omejeno, zato si mesto na delavnici zagotovite s plačilom kotizacije. Kotizacije ne vračamo.

Prijava in informacije: psihoterapija@janapotocnik.si
Po prijavi vam po e-pošti pošljemo podatke za nakazilo.

Delavnico bosta vodili: Sabina Gombač in Jana Potočnik

Dragocenost sprejemanja lastne ranljivosti

ranljivostBiti močan, uspešen, pripravljen na vse situacije v življenju, ne izražati svojih čustev, skrbeti za svoj videz so visoko postavljeni standardi trenutne družbe do posameznika. Vabijo nas, da se jim čim bolj približamo, da ustrezamo in s tem dobimo občutek sprejetosti, varnosti, pripadnosti v družini, družbi, kar je naša osnovna potreba, da preživimo v odnosih. Trudimo se, da ustvarjamo vtis, ki ga od nas pričakujejo drugi, kar pa ni nujno v skladu z našim počutjem, na primer ustvarjamo vtis, da je vse v redu, četudi smo močno prizadeti, žalujemo ali skrbimo za vse okrog nas, četudi sami potrebujemo počitek. Za to lahko porabimo veliko življenjske energije, obenem pa imamo lahko občutek, da nikoli ni dovolj in da vedno bolj izgubljamo stik s seboj, s pravim bistvom sebe. Biti zmotljivi, poraženi, izražati čustva, izstopati s svojim mišljenjem, drugačnim življenjskim slogom v nas prebuja občutek, da je z nami nekaj narobe in je v trenutni kulturi pogosto izraz šibkosti.

Realnost je, da živimo življenje, ki je ranljivo: ranljivi smo ob bolezni, staranju, izgubi bližnjega, zavrnitvi, finančnih težavah, medosebnih sporih, ljubezenskih težavah; in ko smo ranljivi se znotraj sebe srečamo z občutki strahu, negotovostjo, jezo, razočaranjem, dvomi, nemočjo, žalostjo, sramom, krivdo. Tedaj je pomembno, da smo do svojega notranjega doživljanja odprti, sprejemajoči in da se z občutki ljubeče in neobsojajoče do sebe soočimo.

Vsi smo že doživeli, da smo izrazili svojo ranljivost, pa je bila ta preslišana, zasmehovana, zlorabljena in se iz tega naučili, da je bolje, da se zaščitimo tako, da svojo ranljivost skrijemo in si je ne dovolimo čutiti. Tako občutke jeze, žalosti, razočaranja prekrijemo s prezaposlenostjo, družabnimi omrežji, popolno kontrolo sebe in okolja okrog nas, tabletami, umikom od sebe in iz odnosov, skrbjo za druge in drugimi nam neprijetnimi občutki.

Zaščita je normalna in naravna potreba, vsi jo kdaj pa kdaj potrebujemo, ko pa le-ta postane navada in ne izbira, močno vpliva na doživljanje sebe in sveta okrog nas. Obramba pred neprijetnimi občutki prinaša le zidove za katerimi ti občutki še vedno živijo in se v določenih situacijah vedno znova prebujajo, torej bistva problema v resnici nismo rešili, ampak še vedno živi v nas. Pomembno se je tudi zavedati, da ne moremo selektivno izbirati pred katerimi čustvi se želimo zaščititi in ko se ščitimo pred neprijetnimi, bolečimi čustvi, blokiramo tudi spontanost, kreativnost, srečo, veselje, upanje. Pretirano varovanje naše ranljivosti vodi v nepovezanost s seboj in s svojo okolico ter prinaša občutke osamljenosti globoko v našem jedru.

Raziskava na temo ranljivosti je namreč pokazala, da ljudje, ki si dovolijo čutiti svojo ranljivost, se počutijo bistveno bolj povezani s seboj in svetom. Pot ni lahka, vendar jim omogoča globlji stik s seboj in posledično v odnosih, zato je to prava izbira za živeti bolj polno življenje. Dovolili so si opustiti idealno podobo o sebi in se sprejeli s svojimi napakami, da so to kar so in so v tem lepi. Do sebe so razvili sočutje in posledično tudi do drugih. Počutijo se bolj ljubljene in povezane z drugimi, so bistveno bolj zadovoljni, srečni, čutijo več notranje moči in dovoljenje za razvoj lastnih potencialov.

Kako se lahko približamo sebi in svoji ranljivosti?

Zavedajmo se, da smo v svojem bistvu vsi ranljivi. Vse nas je kdaj strah se izraziti, biti to kar smo, tvegati v odnosih. Povečajmo pozornost do sebe, za trenutek si dovolimo ustaviti in se vprašajmo:
Kako mi je s svojo ranljivostjo? Si dovolim ustaviti in začutiti svoje notranje doživljanje? Sem do svojih občutkov lahko odprt-a in sprejemajoč-a ali jih utišam z delom ali drugimi obveznostmi? Vem s kom sem lahko ranljiv-a in pred kom je pomembno, da se zaščitim? Na kakšen način se zaščitim? Je moja zaščita navada ali izbira?

Ne obsojajmo se za to kar čutimo. Imejmo dovoljenje biti človek, čutiti žalost ob izgubi, spoštujmo strah in preverimo kaj se v resnici skriva za njim, jemljimo resno svojo jezo in bodimo odprti za njeno sporočilo, dovolimo si veselje in radost.

Odkrivati in spoznavati svojo ranljivost je velik korak, zato se ne obsojajmo, če ne zmoremo sami in si poiščimo ustrezno strokovno pomoč, ki nam bo pomagala spoznati lastne strahove, pa tudi naše moči, ki nas čakajo v našem jedru sebe.

Biti v stiku s svojo ranljivostjo je v današnji družbi velik izziv, ampak na dolgi rok prinaša bistveno več življenjske moči za soočanje s stresnimi situacijami, ki nam jih prinaša življenje.

Prispevek je bil objavljen na MedOverNet, julija 2017.

Celosten pristop k vedenjskim in čustvenim težavam odraslih po pridobljeni možganski poškodbi in delo s svojci

celosten pristop k ved. in čustvSoočanje z življenjem po poškodbi prinaša številne stiske, na katere se posameznik različno odziva. Vedenjske in čustvene težave so ene izmed številnih posledic po travmatski možganski poškodbi, ki se pojavljajo v različnih oblikah ter bolj ali manj intenzivno skozi celoten proces rehabilitacije. Pogosto se stopnjujejo z leti, ko se posameznik sooča s poškodbo in njenimi posledicami. Omenjene težave lahko povzročajo stres, neprijetne občutke in socialno izolacijo posameznika in njegove družine, poslabšujejo družinske odnose ter onemogočajo napredek.

V želji zagotoviti posamezniku po možganski poškodbi primerno podporo, ki mu bo omogočila kvalitetno rehabilitacijo, želim deliti svoje dolgoletne izkušnje tako s strokovnimi delavci kot s poškodovanimi in njihovimi svojci.

Razumevanje vzrokov in celosten pristop k tovrstnim težavam omogočajo primerno obravnavo, ki je bistvena za ponovno vključevanje v okolje.

Panična motnja

PANIČNA MOTNJANapad panike je epizoda intenzivnega strahu ali neugodja, tekom katerega so lahko prisotni številni simptomi in sicer povečan srčni utrip, znojenje, tresenje, občutek nezmožnosti dihanja, občutek stiskanja v prsih, slabost v želodcu, omotica, mravljinci po telesu, lahko je prisoten tudi strah »ali bom znorel, umrl«. Prvi napad je običajno nenaden in se lahko pojavi pred ali med povečanim vznemirjenjem, po fizični bolezni ali po hudemu življenjskemu stresu.

Določeno obdobje pred prvim napadom panike je posameznik lahko napet, doživlja nedoločen strah. Pogostost in intenziteta napadov je lahko zelo različna. Po napadu je običajno prisoten strah pred neznanim in pred ponovitvijo napada, ki lahko vpliva k izogibanju različnih aktivnosti. Pomembno je, da ob simptomih paničnega napada poiščete strokovno pomoč, saj se lahko le-ti brez ustrezne pomoči stopnjujejo.

Izgorelost

IZGORELOSTIzraz izgorelost je bil sprva vezan predvsem na obremenitve v delovnem okolju, danes pa se pojavlja v vseh segmentih posameznikovega življenja in pomeni pretirano daljše samoizčrpavanje, ki privede do psihološkega zloma.

Izgorelost je proces, ki se razvija več let in se odraža na vseh nivojih posameznikovega delovanja:

  • telesni: bolečine v telesu, glavoboli, motnje spanja, težave na področju spolnosti, povišan krvni tlak, motnje prebavnega trakta, utrujenost, ki ne mine po počitku, pomanjkanje energije, porušeno delovanje imunskega sistema, upad ali prekomerno povečanje teže;
  • čustveni: tesnoba, panični napadi, pobitost, žalost, krivda, razdražljivost, napadi besa, otopelost, občutki brezsmiselnosti, pomanjkanje zadovoljstva, izguba smisla za humor;
  • kognitivni: motnje koncentracije in posledično motnje kratkoročnega spomina, upad motivacije za delo, nezmožnost odločanja, zmanjšana iniciativnost, zmanjšana zmožnost načrtovanja, trganje miselnega toka;
  • vedenjski: pasivnost, napadi joka, potreba po umiku iz delovnega ali življenjskega okolja, upad delovnih sposobnosti, odpor do dela, umik iz socialnega okolja, odtujevanje od bližnjih ljudi in sodelavcev, samomorilne misli, zloraba alkohola, anksiolitikov in drugih substanc.

Vedno bolj so kot glavni vzrok za izgorelost v ospredje postavljene določene osebnostne lastnosti posameznika, kot so visoka stopnja storilnosti, perfekcionizem, pretirana prilagodljivost, pretirana odgovornost, pretirana samokritika in visoke zahteve do sebe, ipd. Le-te se lahko potencirajo ob neugodnih življenjskih okoliščinah in vodijo v izgorevanje. Iz tega razloga je psihoterapija oblika primerne pomoči, ki omogoča prepoznavanje vzrokov za izgorelost ter spreminja odnos do sebe in sebe z okoljem.