Žalovanje

ŽALOVANJEŽalovanje je  oseben,  čustven  odgovor posameznika na izgubo in lahko vpliva na vse vidike našega življenja. Proces žalovanja je običajno zelo boleč, odvisen od naše osebnosti, sposobnosti  soočanja s stresom, življenjskih  izkušenj, narave  izgube, socialne podpore.

Poleg žalovanja ob izgubi/smrti ljubljene osebe, ki velja za enega bolj stresnih dogodkov v življenju,  pa lahko žalujemo tudi ob izgubi nam pomembne službe, upokojitvi, izgubi zdravja, izgubi  varnosti ob izkušnji  travmatičnega dogodka,  bolezni bližnjega, ločitvi, izgubi doma,  finančne stabilnosti, smrti hišnega ljubljenčka, itd.

Skozi proces žalovanja lahko doživljamo različne občutke, čustva, različnih intenzitet:  šok, žalost, krivda, jeza, nemoč, strah, tesnoba, občutke nesigurnosti, praznine…, ki se med seboj prepletajo. Pojavljajo se lahko tudi  fizični simptomi, kot so:  utrujenost, nespečnost, izguba ali povečanje teže, slabost, slabša imunska odpornost, itd.  Lahko se začnemo umikati od bližnjih, prijateljev, težko opravljamo dnevne obveznosti, sprašujemo se o svojih vrednotah, življenju, kar je v določenem obdobju žalovanja normalna reakcija na hud stresen dogodek.

Na proces žalovanja lahko gledamo tudi kot na valovanje,  polno vzponov in padcev. Na začetku so le-ti lahko globlji, daljši, sčasoma zmanjšajo svojo intenziteto in dolžino ter čez čas izginejo.

Pri tem je pomembno zavedanje, da ne obstajajo pravilni ali napačni odzivi oz. pravilen ali napačen proces žalovanja, obstajajo pa zdravi načini soočanja z bolečino ob izgubi, ki pomagajo,  da sčasoma bolečina izzveni in nam dovoljuje, da gremo z novimi spoznanji naprej.

V procesu žalovanja je pomembno, da nismo sami, da smo z ljudmi, ki so nam blizu in nas razumejo, da se soočimo z bolečino, s čustvi,  si vzamemo čas zase in svoje potrebe, skrbimo za svoje fizično zdravje,  se organiziramo ob nam stresnih dogodkih. Potrebujemo čas,  da se soočimo z izgubo, jo predelamo, se nanjo prilagodimo in postopoma ponovno zaživimo.

V kolikor pa zaznavamo, da je bolečina tako močna, da nam onemogoča nadaljnje življenje, ne zmoremo dnevnih aktivnosti,  imamo občutek, da ni več vredno živeti, se čutimo krivi za izgubo, se že tedne umikamo iz socialnih stikov in imamo občutek, da  vse skupaj traja predolgo, da ne zmoremo sami, je pomembno, da si poiščemo strokovno pomoč.

V nadaljevanju sledi nekaj zmotnih  prepričanj  o žalovanju:

  • Če bom bolečino ignoriral-a, bo prej izginila.

Ignoriranje bolečine bo na dolgi rok prinesla slabše posledice.  Za pravo zdravljenje je pomembno, da se soočimo z bolečino in jo predelamo.

  • Pomembno je, da ostanem močan,  ko se soočim z izgubo.

Čutiti žalost, strah, samoto je normalna reakcija po izgubi. Jokanje ne pomeni, da smo slabiči. Pomembno je, da s svojimi bližnjimi delimo svoje občutke, saj  je lahko v pomoč vam in družini.

  • Če ne jokaš, pomeni, da ti ni hudo.

Jokanje je normalen odziv na žalost, ni pa edini. Lahko doživljamo različne občutke ob bolečini in jih tudi različno izražamo.

  • Žalovanje naj bi trajalo leto dni.

Ne obstaja pravi ali nepravi način žalovanja.  Dolžina žalovanja je odvisna od več dejavnikov – osebnosti posameznika, narave izgube, sposobnostim posameznika za soočanje s stresnimi situacijami….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja